Tema: Prosilci za azil

»Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi svojo fotografijo videli v novicah z naslovom 'varnostna grožnja'.«

»Vsi prosilci za azil so se zaposlili v trenutku, ko so dobili delovna dovoljenja.«

»Vsak dan trdo delamo, prispevamo k družbi in plačujemo davke.«

»Minister za notranje zadeve, spoštovane gospe in gospodje, želim, da me razumete in mi omogočite, da ostanem v Sloveniji.«

»Vzpostavili so most med ljudmi, ki so se jih sprva bali, in njimi.«

»Na tem mestu tudi pozivam druge politične stranke in pa druge resorje, predvsem ministrstvo za notranje zadeve, naj prisluhne prošnji teh ljudi in jim omogoči normalno delo, življenje in bivanje v Sloveniji.«

»Begunci v Sloveniji že dalj časa ugotavljajo, da so obravnavani kot številke in kot varnostno vprašanje, ne obravnavajo jih kot ljudi, ki so prišli po zaščito in imajo za to utemeljene razloge, ki jim je treba prisluhniti.«

»Groza nas je Hrvaške, tam smo doživeli mučenje, ponižanje, tepež, na nas so spustili policijske pse in streljali. Pošiljajo nas nazaj v državo, kjer smo bili zanje živali, in ne ljudje. V Sloveniji se počutimo varno, mnogi že hodimo v službo, vsi se učimo jezika, otroci hodijo v šolo, tukaj imamo prijatelje.«

»Namesto da bi nas deportirali takoj, nas pustijo upati več mesecev. Ravno ko se sprostimo, da smo končno na varnem, nam vročijo odločbe za deportacijo.«

»Kako je to sploh mogoče? Mar nismo že dovolj pretrpeli? Zakaj ne moremo najti varnosti v Sloveniji za ljudi, ki so jim bile kršene najosnovnejše pravice, ki so bili poškodovani in trpinčeni. Ministrstvo nas hoče vrniti v ta pekel. Vrniti hoče celo družine z majhnimi otroki, bolne in poškodovane. Vsi vemo, da na Hrvaškem ni pravičnega azilnega postopka. Kaj lahko sploh storimo, če nas vrnejo? Deportacija na Hrvaško je za nas kot smrtna obsodba.«

»Ni sprejemljivo, da pravijo, da je zdaj na Hrvaškem vse drugače, ker so vstopili v schengensko območje. Iz lastnih izkušenj vemo, da ravnajo še vedno enako, Hrvaška nima funkcionalnega azilnega sistema. Hrvaška policija je do beguncev nasilna.«

»Žepnina, ki jo prejemamo za stroške, znaša le osemnajst evrov. Simbolična vsota, ki z leti ostaja nespremenjena. Zagotovo se zavedate, da to ni dovolj za dostojanstveno življenje v vaši državi. S temi osemnajsti evri ne moremo kupiti niti najosnovnejših potrebščin, vsota ni bila določena z upoštevanjem kakršnih koli realnih cen, niti se ne spreminja z inflacijo.«

»To pomeni, da ima začasno zaščito, tako se bo identificirala in uveljavljala pravice pred drugimi državnimi organi, na trgu dela, v izobraževanju ali v sistemu zdravstvenega varstva.«

»Dve sta bili popolni in smo lahko te pravice priznali. Preostale pa so bile nepopolne ali pa ni bilo osnovnih pogojev, saj status začasne zaščite še ni bil priznan.«

»Da težko dostopamo do primernega zdravstva, da nimamo zadostnega pravnega zastopstva, da ne moremo odpirati bančnih računov ... Poleg tega že leta zahtevamo, da se nam v času postopkov dovoli delati. Vaš odgovor je vsakič enak: imamo zvezane roke, nič se ne da narediti.«

»V že tako restriktiven azilni sistem so bile namreč v zadnjih mesecih s spremembami zakona o mednarodni zaščiti vpeljane številne dodatne omejitve, kot so omejitev gibanja na občino, policijska ura …«

»Način sprejema ukrajinskih beguncev je bolj human in racionalen, zato bi ga bilo treba po njihovem mnenju razširiti na vse skupine.«

»Te pravice nam sicer pripadajo na papirju, ko pa v praksi potrebujemo pomoč, je pogosto ne moremo dobiti.«